Zgodba

 

Piše Marjana Škalič, vodja projekta  

Imam družino. Trije otroci so mi od njihovega rojstva naprej dajali veliko povodov za spoštljivo čudenje nad njihovimi filozofskimi domislicami, neutrudnim spraševanjem, neustavljivo željo po spoznavanju sveta okrog sebe, nad zmožnostjo razumevanja in povezovanja … Zavedala sem se odgovornosti za razvoj njihovih potencialov v zdravo smer. Otroci so po eni strani osupljivo opremljeni, po drugi strani pa tako krhki, povsem odvisni od podpore bližnjih odraslih, brez katere lahko nastajajoča osebnost dobi pregloboke rane, čudoviti potenciali pa se izgubijo. Vse to kajpada velja za vse otroke, le da to ob skrbi za lastne otroke močneje ozavestimo.

 

Ko so vstopili v osnovno šolo, je zame prišel čas drugačnega čudenja. Tudi če zanemarimo velike razlike med posameznimi učitelji, sam sistem kot celota daje vtis, kot da mu je zdrav razvoj otrok bolj malo mar. Z otrokovim umom, čustvi in telesom ne ravna primerno, kaj šele optimalno. V šolski zakonodaji  so sicer zapisani plemeniti cilji, vsakdanja praksa pa izpade čisto drugače. Zakaj? Zaradi inercije, zaradi množičnosti (kjer se posameznik in njegove individualne danosti povsem izgubijo), zaradi okorele miselnosti, toge strukture pouka in še marsičesa … naštevanje vseh dejavnikov bi nam vzelo preveč časa in prostora.

Kar sem opažala, je že pred mnogimi leti odlično prikazal znanstvenik Carl Sagan:
»Če greš na obisk v vrtec ali prvi razred, tam srečaš vse polno navdušencev nad znanostjo, ki postavljajo globokoumna vprašanja: Kaj so sanje? Zakaj imamo prste? Zakaj je luna okrogla? Kdaj ima Zemlja rojstni dan? Zakaj je trava zelena? To so temeljna, pomembna vprašanja! Kar vrejo iz njih. Če pa greš predavat v 12. razred (ameriški sistem šole, op. M. Š.), ni več ničesar od tega. Niso več radovedni. Med vrtcem in 12. razredom se zgodi nekaj strašnega.«

 

Moja opažanja o realnosti šolskega vsakdana so me gnala, da se oglasim v javnosti. Novembra 2015 sem začela pisati blog z naslovom Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo in odprla istoimensko skupino na Facebooku. Blog ima danes nad 120 prispevkov, verjetno pa se bo na tej točki upokojil, saj ga bo nadomestil blog na pričujoči spletni strani. Skupina na FB v tem trenutku (oktober 2020) šteje 12.500 članov in še raste, aktivna pa je neprekinjeno vse od dneva nastanka. Moje udejstvovanje mi je prineslo mnogo poznanstev, podpornike in nasprotnike, obogatilo in razširilo je moje uvide. Napisala in izdala sem knjigo Šola, kam greš? Prvi del s podnaslovom Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ je izšel decembra 2018, drugi del s podnaslovom Osnovna šola v Sloveniji – problemi in rešitve pa februarja 2020.

 

V različnih skupinah ljudi, ki se pogovarjajo o šolskem sistemu, je pogosto poudarjena nuja, da »končno stopimo skupaj in nekaj naredimo«. Vsi se zavedamo nujnosti sprememb; a glede tega, katere in kakšne naj bi te spremembe bile in kako jih doseči, prihaja do mnogih razhajanj, osebnih zamer in občutkov nemoči. Ko se nekaj časa poglabljamo v to problematiko, pridemo – med drugim – do spoznanja, da je eno od ključnih vprašanj naslednje: Kako lahko pride do sprememb v tako obsežnem in togem sistemu, kot je šolstvo? Od zgoraj navzdol (s strokovno-političnimi dekreti z vrha) ali od spodaj navzgor, torej od posameznikov?

 

Izkušnje govorijo, da novosti preko dekretov z vrha nikoli prav ne uspejo, ne zaživijo, če jih ključni člen – izvajalci na terenu – ni prej sprejel in ponotranjil. Tako se nam ponuja odgovor: spremembe se lahko zares zgodijo samo od spodaj navzgor. Neposredni udeleženci v vsakdanjem procesu vzgoje in izobraževanja so tisti, ki jih moramo in hočemo nagovoriti.

Izvajalce želimo celostno podpreti, da bodo oni lažje podpirali otroke v njihovem razvoju. Želimo jim ponuditi tista (spo)znanja, ki jih študijski programi za pedagoške poklice ne vsebujejo ali vsaj ne v zadostni meri. Pri tem izhajamo iz določenih vrednot in strokovnih izhodišč. Te vsebine bi morale biti temeljne za vse v pomagajočih poklicih, so pa tudi temelj za kakovostno življenje slehernega človeka. Gre za proces, ki nima zaključka, kakršen je zagovor diplome na fakulteti, in ne prinaša točk za napredovanje v običajnem smislu.

 

Starše in drugo zainteresirano javnost želimo seznanjati z različnimi oblikami izobraževanja otrok ter s sodobnimi dognanji znanosti in stroke o učenju, otroškem razvoju, pomenu kakovostnih odnosov med otroki in odraslimi …

 

Tako se bomo vsi skupaj čedalje bolj zavedali in imeli bolj enotne predstave o tem, kaj je zares pomembno, k čemu moramo stremeti v vzgoji in izobraževanju otrok. Raznolikost v prioritetah in potrebah bo kljub temu vedno obstajala, kar je normalno, in temu je treba priti nasproti z bolj raznoliko ponudbo v ustanovah za vzgojo in izobraževanje, z večjo fleksibilnostjo in odprtostjo.

 

Imamo velike sanje za prihodnost: Ko “bomo veliki”, bomo izdajali publikacije, organizirali javne dogodke, morda pripravili kakšen predlog za spremembo v zakonodaji.

 

Pomagajte nam uresničevati naše in vaše sanje z donacijo. Vsak evro je dobrodošel. Cenimo vaš prispevek, hvala vam!

 

Ne bojimo se počasne rasti, bojimo se ostati na mestu. 🙂 (po kitajskem pregovoru)

Imate vprašanje?

Izzivamo prepričanja. Širimo obzorja.

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Nastavitve zasebnosti shranjene!
Nastavitve zasebnosti

When you visit any web site, it may store or retrieve information on your browser, mostly in the form of cookies. Control your personal Cookie Services here.

These cookies are necessary for the website to function and cannot be switched off in our systems.

In order to use this website we use the following technically required cookies
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve
0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino