Ste pedagoški delavec, delavka v enem od zavodov za vzgojo in izobraževanje. Zakaj imate radi vaš poklic?
Učitelj, učiteljice in vzgojiteljice v facebook-skupini OSEBNA RAST PEDAGOŠKIH DELAVCEV IN SODOBNI PRISTOPI V ŠOLSTVU so napisale naslednje odgovore:
Zato, ker imam pred seboj najlepši, najčistejši, najdragocenejši del človeštva – otroke.
Ana J. C.
Poučujem, ker se tako največ naučim. Poučevanje se mi zaradi tega zdi najbolj smiselno in izpolnjujoče delo na tem svetu, saj mi ni treba “podarjati rib”, temveč lahko učim “loviti ribe”. Pri tem tudi sam postajam vse bolj spreten “ribič”.
P.S. Ne vem pa, če ga imam vselej rad – kadar skušam(o) doseči najboljše, ni vedno lahko.
Klemen
Ker se mi zdi, da tako pomagam spreminjati svet na bolje. Otroci so še tako iskreni in iskrivi, verjamejo v svoje sanje, kar pri odraslih mnogokrat pogrešam.
Maja
Ker me delo z otroki izpolnjuje (manj pa delo z administracijo). Z njimi rastem, učno in duhovno.
Sanja
Rada varno vodim in navdihujem. Mladim in malo manj mladim kažem na različne možnosti, ki jih lahko izberejo, da bi dosegli zastavljeni cilj.
Renata
Čutim in vem, da je to moje poslanstvo; dajem in prejemam, kar je nekaj najlepšega. Vsi otroci so posebni zakladi in veliki učitelji. Raziskovanje življenja z njimi ni nikoli dolgočasno. Izkušnje in spoznanja vsako leto bogatijo moj mozaik življenja in hvaležna sem, da sem lahko del te izmenjave.
Ksenija
Zame je poklic učiteljice globoko smiseln zato, ker lahko pripomorem k razvoju in izvabim na dan pristno človeško naravo, ki se razkrije, če je le opazovalec dovolj rahločuten, da se lahko čudi čudežu, ki mu rečemo človek.
Alenka
Čutim, da je to moje poslanstvo – delo z otroki. Delo z otroki s posebnimi potrebami mi je dalo novo znanje in čisto drugačen pogled na svet, življenje. V veselje mi je delati z njimi in jim pomagati. Hvaležna sem za to.
Valentina
Kot je lepo ubesedila kolegica Ana: ker delam z najbolj “čistim”, “esencialnim” delom človeštva – otroki. Ker rada delim znanje z drugimi in se pri tem tudi sama veliko naučim. Ker lahko tako prenašam svoje vrednote in prispevam k oblikovanju boljšega sveta.
Lovorka
– Ker mi delo z ljudmi znova in znova postavlja nove izzive;
– ker še vedno – kljub dolgoletnim izkušnjam – odkrivam različnosti v funkcioniranju in razmišljanju ljudi (tako otrok kot odraslih), različnosti v funkcioniranju družin;
– ker spoznavam in se učim učinkovitih komunikacijskih poti z odraslimi, sprejemanja drugačnosti;
– ker opazujem in se veselim tudi majhnih napredkov;
– ker prispevam delček k otrokovemu celostnemu razvoju;
– ker me osrečuje hvaležnost otrok (in staršev), njihova želja po moji interakciji z njimi, iskren objem ali stisk roke, neizmerno lep občutek, da si za nekoga lahko koristen in mu pomagaš;
– ker mi ni dolgčas pri delu, saj je dinamično in raznoliko, vsak dan se lahko od otrok in odraslih tudi kaj novega naučim;
-delo, ki ga opravljam, ni le moja služba, je moje poslanstvo.
Maja B. E.
Ker, če dovolj odprto in neobremenjeno stopim do otrok, ugotavljam, da so moje ogledalo, moji mentorji prav toliko, kolikor sem jaz njihov.
Mija
Ker se vsak dan kaj novega naučim – o življenju.
Nataša
Ker neizmerno uživam, ko opazujem otroke. Otroci so najbolj iskrena, direktna in neobremenjena bitja na tem planetu. Takoj ti dajo vedeti, kje si sam s sabo. Preko dela z njimi lahko rastem sama, ker mi kažejo ogledalo. Ob njih se učim biti otroška in iskrena, predvsem do sebe. Vse ostalo je dodatek; nekaj plusov, nekaj minusov, kakor za koga. V osnovi pa čutim, da spadam k njim, da se z njimi zmorem povezati, da sem tukaj “doma”.
Ana O.
Poklic učitelja, še posebno na razredni stopnji, ni le del dneva, ko si v učilnici. To mora dobremu učitelju postati način življenja. Vesela sem, da mi je to uspelo. Mnogi jamrajo zaradi tega, ker naj bi bilo veliko pisanja, pripravljanja in da posledično trpi družina. Moja zagotovo ni. Vsa razmišljanja, ideje, kako približati nekaj novega in neznanega prvošolcu, so nastajala spontano ob mojem drugem delu. Da ne bi pozabila, sem si hitro zapisala v zvezek, kasneje v pedagoški rokovnik, ki so nam ga za začetek šolskega leta podarili v šoli. Ko sta bila otroka majhna, sem si pripravo napisala zvečer pred spanjem. V začetku bolj podrobno, kasneje le kot miselni vzorec. Nikoli nisem uporabljala starih priprav, le ideje, katerim so pripomogli tudi mali radovedneži, sem si zapisala.
Zakaj je ta poklic najlepši? Zato ker je ravno prav zahteven, tudi naporen, saj le tako lahko občutiš tudi veselje, navdušenje in nagrado za vložen trud. Zdaj ko gledam za nazaj, vem, da so mi učenci dali največ. Teorija je v knjigah, bila je v mojih zapiskih in jasno je, da mora učitelj tudi skozi kupe tega, da osvoji temeljna znanja za poklic. V bistvu pa to ne pomeni kaj dosti, če ne vidiš posameznika v velikem številu otrok v razredu. Teorija podaja vse na splošno, otrok pa ima lahko sto in več nians te teorije.
Življenje v razredu ne sme postati rutina. Tudi pri obravnavi črk, učenju osnov matematike, pri petju pesmic, spoznavanju družbe in okolja, kjer bi lahko nekdo rekel, da uro spelješ po neki ustaljeni zelo dobro napisani učni pripravi, sem rada vključevala otroke. Tu pa rutina odpade. In to mi je bilo najlepše, da smo skupaj zmogli.
Včasih sem si lahko zamislila (po teoriji) najboljšo metodo za usvajanje nove snovi, pa ni bilo takoj odziva. Prekinila sem uro. Odprla predal, kjer sem imela vedno knjige za vsako priložnost, prebrala pravljico, za to mi nikoli ni bilo škoda časa. Delo pa nadaljevala tako, da so učenci, ki so snov že dojeli, po svoje predstavili sošolcem. Ko sem poslušala, sem se otroškega razmišljanja vedno razveselila. Tudi če je šlo daleč stran od moje začrtane poti v kakšni uri. Osnov pisanja, branja, računanja in spremljanja življenja okrog sebe se lahko naučijo na povsem svoj način. Pa kotički v razredu, kamor sem dala nekaj predmetov v povezavi s trenutno snovjo in so sami nadaljevali z igro, ki jih je zamotila tudi med odmori. Trgovci, gostilničarji, frizerji, učitelji, vzgojitelji, starši, avtomehaniki, arhitekti, gradbeniki, znanstveniki, pevci, igralci, režiserji, vse to so bili. In ob igri niso vedeli, da berejo, da pišejo, da računajo in utrjujejo ročne spretnosti ter krepijo odnos drug do drugega. Tu domišljija ni imela meje.
Hvaležna sem vsem učencem, to sem že neštetokrat povedala, da so pravzaprav oni mene naučili biti učiteljica.
Oni so bili polnilec za moje izpraznjene baterije. Nikoli ne bom pozabila, ko sem jih motivirala za kakšno dejavnost, ki je sami niso imeli radi, potem pa so njihove ideje navdušile njih same in mene. Recimo pisanja navadno nimajo radi. Če bi jim le rekla, da bomo pisali vsak svojo zgodbo, rezultatov ne bi bilo. Pa mi je uspelo s pomočjo malih nevidnih škratkov izvleči iz njih neprecenljive male zgodbe, ki so jih lahko le risali, jaz pa sem po njihovi pripovedi zapisala povedi. Nekateri so jih tudi sami. Potem smo liste vezali s šivanjem, z lepljenjem, s spenjačem. Iskali naslov zgodbe, oštevilčili strani in naredili nešteto razstav v šolski avli. Največje navdušenje pa je bilo, ko so svoje zgodbe brali tudi svojim staršem, ki smo jih povabili ob koncu šolskega leta.
In za jagodo na smetani poskrbijo odzivi učencev in njihovih staršev tudi sedaj, ko uživam kot upokojenka.
Vilma
Ni komentarjev