Ko smo srečni in sproščeni, smo bolj odprti za nove stvari

Stanje delovne sreče v organizacijah

Raziskave kažejo, da je samo približno 30 odstotkov zaposlenih srečnih oziroma zavzetih na delovnem mestu. Zelo hitro se viša delež zaposlenih, ki doživljajo prekomeren stres zaradi preobremenjenosti in slabih odnosov na delu. Ta stres je po podatkih EU vzrok za več kot polovico vseh bolniških staležev vseh zaposlenih.

Okrog 60 odstotkov zaposlenih svojega delodajalca ne bi priporočalo kot dobrega! Ravno zaposleni bi morali biti najmočnejši ambasador vsake organizacije. V tem podatku pa se kaže, da je odnos do zaposlenih (in odnos z njimi) eden najslabše izkoriščenih potencialov v organizacijah.

Ljudi – zaposlene je treba postaviti v ospredje, jih pozicionirati kot glavni steber delovanja vsake organizacije. To od nas nedvomno zahteva tudi prihodnost dela. Raziskave in praksa kažejo, da se bo treba v prihodnje najintenzivneje ukvarjati s krepitvijo identitete in kulture organizacije in s tem povezanimi temelji, kot so nadgrajevanje zaupanja, ohranjanje dobrih odnosov, zagotavljanje dobrega počutja, zdravja, psihološke varnosti in stabilnosti posameznika, s komuniciranjem, pridobivanjem novih znanj in seveda z digitalizacijo procesov.

Kaj je delovna sreča?

Ne gre za tisto srečo, ko smo pozitivni 24 ur na dan in se nenehno smehljamo. Tu govorimo o tisti sreči, ko se pogumno lotimo izzivov in tudi manj prijetnih nalog, ki so sestavni del življenja; o sreči, ki prihaja iz pripravljenosti prevzeti odgovornost, sprejeti izzive, se z njimi soočiti; ko si zaupaš in se zavedaš, da si tega sposoben; ko rasteš in se razvijaš, ustvarjaš pozitivno izkušnjo in imaš dejansko rad to, kar delaš.

Pri delu nas osrečuje predvsem vse tisto, kar gradi odnose in prinaša rezultate. To je tudi temelj delovne sreče – celovitega koncepta vodenja in delovanja sodobnih organizacij, ki je hkrati ključni dejavnik poslovnega uspeha ter najmočnejši pogoj uspešnega posameznika in uspešnih ekip.

Rezultati na eni strani in odnosi na drugi so enako pomembni, zato bi morali stremeti k njihovi uravnoteženosti. Vendar smo večinoma pogojeni tako, da smo usmerjeni samo na rezultate, na odnose pa kar pozabimo ali jih odložimo za kdaj pozneje, ko bo mogoče več časa. Namesto povezovanja, spoštovanja, zaupanja se pojavijo konflikti, nezaupanje, sebičnost. To povzroča, da ljudje niso srečni pri delu; ob takšnem stanju trpijo tudi delovni rezultati. Še bolj se usmerimo na številke, na rezultate in pojavi se začaran krog, iz katerega ni lahko priti.

(Tu se moramo vprašati: Kaj pa šole? Koliko poudarka dajemo realizaciji učnih načrtov, rezultatom na notranjih in zunanjih ocenjevanjih znanja in koliko gradnji in negovanju odnosov? Op. M. Š.)

Odnosi nastajajo, če za to kaj naredimo ali ne, vendar kakšni? Dobri odnosi, ki vodijo do večje uspešnosti, kreativnosti, motiviranosti, ne nastanejo kar tako. Potrebna so odločna, načrtovana, konzistentna prizadevanja, da jih ustvarjamo po najboljših močeh.

Delovna sreča prinaša številne koristi. Srečni zaposleni so dokazano bolj motivirani, zavzeti, ustvarjalni, zdravi, prilagodljivi, optimistični, odporni ter bolje pripravljeni na krizo. Boljše sodelujejo in komunicirajo drug z drugim, razmišljajo bolj prožno, sprejemajo boljše odločitve, so tudi boljši vodje, raje rešujejo probleme kot se pritožujejo, so bolj nagnjeni k vseživljenjskemu učenju, raje in hitreje se učijo. Bolj so pripravljeni pomagati, bolj pozorni do drugih, bolj odprtih misli in potrpežljivi.

Če to preslikamo na šolo …

Srečni učenci imajo več zagona, več motivacije, bolj jim je mar za svoje odnose s sošolci in učitelji, bolje sodelujejo z drugimi, so bolj uspešni, ustvarjalni, optimistični, zdravi. Bolje se soočajo z izzivi, ki jih prinaša njihovo življenje, se v življenju bolj zabavajo, učijo se hitreje, učijo se tudi na svojih napakah. Ko si srečen in sproščen, si namreč veliko bolj odprt za nove stvari.

Šola, ki med svoje prioritete postavi srečo, si lahko obeta boljše rezultate, večji ugled, višjo kakovost izobraževalnih procesov, učitelji so bolj cenjeni, radi imajo svoje delo, so bolj inovativni, prilagodljivi in učinkoviti. Tudi starši so navdušeni, ponosni na svoje otroke in njihove učitelje.

Biti srečen se je mogoče naučiti. Pobud za učenje sreče v šoli je na svetu vedno več. Nekaj primerov držav, ki to že izvajajo: Nizozemska, Nemčija, Avstrija.

Sreče se lahko naučimo

Sreče se lahko naučimo in se tako v dobrih dneh življenja pripravimo na tiste dni, ko nam bo manj dobro. Pomembna je odločenost in vztrajnost, enako kot pri vsaki drugi vadbi.

Če želimo osrečiti druge, moramo začeti pri sebi. Drugim ne moremo dati tistega, česar sami nimamo. Pomembno je, kakšen odnos gojimo do sebe, do ljudi okrog nas in do življenja. Razpoloženje je nalezljivo in se prenaša naprej, kjerkoli smo – tudi na spletu.

Biti srečen ni preprosto. Vsak dan se je treba zavestno potruditi za to. Biti negativen je bistveno lažje, kar samo nas potegne v vrtinec. Srečo, pozitivnost, optimizem je treba vzdrževati in to lahko zahteva precej energije. Srečo moramo načrtovati, tako kot druge naše aktivnosti. Tako se nanjo osredotočimo, jo ohranimo v mislih. Ko v nekaj vlagamo, se to razvija in raste; če prepuščamo naključju, pa se lahko zgodi ali pa ne.

Pot do sreče, osebne in delovne, se začne pri nas; z odločitvijo in prevzemanjem odgovornosti zanjo.

Kako postati in ostati srečni pri delu?

Skrbimo za odnose. Na njih gradimo vse življenje. Ljudje, s katerimi negujemo dober odnos, so nam v oporo in jim lahko zaupamo. Dajanje in prejemanje gresta z roko v roki, brez enega ni drugega.

Pozitivno komuniciranje! Besede imajo veliko moč. Pozdrav, nasmeh, ustrezna pohvala …

Ob koncu vsakega delovnega dne je pomembno ozavestiti, kaj je bilo v dnevu dobrega, kaj nas je osrečilo. Najbolje je, da to vsak dan kar zapišemo, na primer tri take stvari. Po naravi smo namreč nagnjeni k temu, da si bolj zapomnimo negativne izkušnje, zato je dobro zavestno promovirati tiste pozitivne, jih potiskati v ospredje.

Za vzpostavitev načina komuniciranja v organizaciji so v največji meri odgovorni vodje, saj oni odrejajo cilje, potek in strategije dela. Pomembno je, da je vodja organizacije pozitivna, srečna oseba in da ima potrebne kompetence: sposobnost empatije, komuniciranja, razvoja odnosov …

V sklopu prizadevanj za srečno delovno okolje je priporočljivo umestiti srečo tudi v identifikatorje naše organizacije – v zapis vizije, poslanstva … Na primer: “Naša šola je srečen kraj za učitelje in učence.” S tem smo sprejeli zavezo k prizadevanjem za srečo in hkrati postavili temelje načinom našega delovanja na vseh nivojih, s tem pa tudi temelje zaupanja, komuniciranja.

Pomembno je, da imamo v organizaciji nekoga, ki za to področje sistematično skrbi. Ta oseba se lahko imenuje menedžer delovne sreče, skrbnik dobrega počutja, skrbnik psihološke varnosti … Njena naloga je, da zaposlene ozavešča, zakaj je skrb za delovno srečo pomembna, in jo vzdržuje z različnimi aktivnostmi in orodji – izobraževalnimi srečanji, tim bildingi, glasili … ter v organizaciji tudi redno meri delovno srečo in njene kazalnike. S pomočjo teh je mogoče potem načrtovati take aktivnosti, ki bodo za konkretno delovno okolje res delovale.

---

Zapis je povzetek povedanega v zoom live dogodku, ki smo ga gostili 14. aprila 2021 v skupini na Facebooku: OSEBNA RAST PEDAGOŠKIH DELAVCEV IN SODOBNI PRISTOPI V ŠOLSTVU.
O delovni sreči sta govorili mednarodno certificirani managerki delovne sreče

Maja Lončar in Petra Božič Blagajac iz Paleta znanj – Ambasadorji delovne sreče.

Na njuni spletni strani si lahko ogledate nabor vsebin za učitelje, dijake in učence, ki temeljijo na sodobnem konceptu delovanja posameznikov in organizacij, delovni sreči – kliknite tukaj.

V skupini za pedagoške delavce je 50-minutni posnetek še vedno na voljo za ogled. Vabljeni med nas – kliknite tukaj!