POUK NA DALJAVO – REZULTATI VPRAŠALNIKA ZA STARŠE

V skupini na Facebooku Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo smo za starše šolarjev pripravili kratek vprašalnik o pouku na daljavo. Skupina šteje nad 13 000 članov, vprašalnik pa so delili tudi izven skupine oziroma so ga lahko zasledili in izpolnili tudi nečlani, ker je skupina javna.

Vprašalnik je bil odprt od 13. do 20. novembra, prejeli pa smo 414 odgovorov. 90 odstotkov se jih nanaša na OŠ, drugi pa na gimnazije, strokovne in poklicne šole. Predstavljamo rezultate in ugotovitve. Če vas zanimajo samo glavni zaključki, oddrsajte navzdol do točk 9. in 10.

1. Imate na voljo internetno povezavo in računalnik za pouk na daljavo?

Tu moramo poudariti, da smo anketo izvedli med starši, ki so aktivni na Facebooku, kar pomeni, da so relativno ali vsaj nekoliko vešči uporabe svetovnega spleta in pripadajočih tehničnih pripomočkov. V odgovorih je le majhen delež izrazil, da nimajo zadostne opreme ali internetne povezave za pouk na domu, kar je pričakovano glede na naš vzorec. Ne moremo pa rezultatov posplošiti na večino populacije. Družin, ki živijo v najslabših razmerah, zelo verjetno nismo zajeli. Tako se žal ne moremo zanesti, da je v splošni populaciji družin s šolajočimi se otroki odstotek tistih brez ustreznih pogojev dejansko tako nizek, kot kažejo naši rezultati.

2. Koliko otrok iz gospodinjstva se šola na daljavo?

Polovica staršev, ki so reševali vprašalnik, ima dva šolajoča otroka; malo manj kot 40 odstotkov ima enega; v 9 odstotkih družin so trije šolarji; v petih družinah so kar štirje, v eni družini jih je pet.

3. Kako (v kakšni obliki)pri vas poteka pouk na daljavo?

Številka v oklepaju predstavlja, kolikokrat je bil podani odgovor izbran.

– Občasni videokonferenčni klici in gradivo na spletu. (227)

– Dnevni videokonferenčni pouk po urniku. (59)

– Dnevni videokonferenčni pouk s skrajšanimi šolskimi urami (58)

– Samo gradivo na spletu / po elektronski pošti (38)

– Nezadostno gradivo in navodila po spletu (samo naloge, otrok ne ve kaj se učit) (6)

– Nič, otrok prepuščen samemu sebi (1)

Sledijo opisi nekaj variant teh osnovnih modelov, ki so jih starši navedli pod “drugo”:

– Powerpoint predstavitve za vsako šolsko uro, srečanje preko platforme Zoom eno uro na dan.

– Ena ura videokonference, druga navodila na spletu.

– Dnevni videokonferenčni pouk po urniku, ki pa ni enak urniku v šoli. Vsak dan začnejo s krajšo razredno uro (jutranji krog z razredničarko), potem pa imajo povprečno 3 ure pouka. Ure so včasih malo krajše kot 45 minut, izjemoma malo daljše. Predmete, ki so sicer na urniku enkrat ali dvakrat na teden, imajo 1 uro tedensko; angleščino, slovenščino in matematiko pa 2 ali 3 ure na teden. Preostanek ur je samostojno delo.

– Ena ura videokonferenčnega pouka na teden, za matematiko in slovenski jezik pa dve uri.

– 1. in 2. razred: youtube posnetek oz. powerpoint z glasovno spremljavo, enkrat tedensko zoom-srečanje vsega razreda ob 17:00, enkrat tedensko zoom 1:1 (učiteljica in učenec) ob vnaprejšnem dogovoru s starši, kateri dan+ura nam najbolj ustrezata.

– Ena od zgornjih variant IN individualni klici učiteljice.

– 4. in 6. razred: ure so celotne, vendar je urnik spremenjen oziroma skrajšan. 3. r. ima vsakodnevno učno pomoč od 13.00 do 14.30 ter enkrat na teden učiteljico preko videokonference 2 uri, po izbiri dopoldne ali popoldne.

– Videokonferenčni klici le pri dveh predmetih, sicer navodila po spletu.

– Dnevni videokonferenčni pouk s prilagojenim urnikom.

– Dnevno 1 ura zoom za klepet in razlago težje snovi, vsak dan sproti po mailu podana navodila in naloge.

4. Kako zadovoljni ste v celoti s poukom na daljavo, če 1 pomeni zelo nezadovoljen, 5 pa zelo zadovoljen?

5. Kaj je najbolj vplivalo na vašo oceno zadovoljstva s poukom?

Na (ne)zadovoljstvo staršev najmočneje vplivata stopnja otrokove zmožnosti za samostojno uporabo IKT in nivo zahtevnosti šolskega dela. Najbolj zadovoljni so tisti starši, kjer otrok dovolj obvlada rabo tehnologije in tudi večino nalog zna opraviti sam, ker so te zastavljene pregledno, na primerni stopnji težavnosti in v primerni količini. In obratno; če otrok potrebuje nenehno pomoč starša, bodisi učno bodisi tehnično ali oboje (v družini je lahko tudi več takih otrok!), je stiska lahko velika. Ne pozabimo, da ima veliko družin še druge skrbi in bremena, kot so bolezen, revščina, napeti odnosi, nasilje, zasvojenosti … Delovnega statusa staršev pa nismo še niti omenili.

– To, da je delo za šolo dobro in pregledno pripravljeno ter organizirano, pomembno prispeva k zadovoljstvu kar 45 odstotkov staršev.

– Da ima otrok dovolj digitalnih znanj, da lahko večino dela opravi sam, je pomemben dejavnik zadovoljstva za slabih 30 odstotkov staršev.

– To, da otrok zna že sam brati, olajša delo 26 odstotkom.

– Zahteva preveč moje pomoči, saj je delo zastavljeno prezahtevno, da bi ga otrok zmogel sam – tako je odgovorilo 26 odstotkov staršev.
Nimam ustreznih znanj, da bi otroku razlagal snov – to je težava 21 odstotkov staršev.

– Nimam ustreznih digitalnih znanj, niti jih nima moj otrok – tako jih meni 10 odstotkov.

– Zahteva preveč moje pomoči zaradi slabe organiziranosti šole, pravi slabih 11 odstotkov staršev.

Stresno za otroke, preslabo podajanje snovi in prestrogo ustno ocenjevanje glede na razmere.

– Da nimajo ustrezne opreme ali povezave, jih navaja 6 odstotkov

6. Koliko otrok komunicira preko spleta z učiteljem glede šolskega dela ali tehnične pomoči?

7. Koliko otrok komunicira preko spleta z vrstniki glede šole (domače naloge, učenje, medsebojna pomoč)?

8. Kako bi v nekaj povedih strnili svoje doživljanje šole/pouka na daljavo?

Na to vprašanje so odgovarjali prosto, brez vnaprej podanih kategorij. Prikazujem izbor večkrat zastopanih trditev, razdeljene pa so v dve kategoriji: pozitivni odzivi in negativni odzivi.

Pozitivni odzivi:

Hčeri ustreza, da v miru dela za šolo, da ni nekaterih motečih sošolcev.

V tem drugem obdobju je lažje, kot je bilo spomladi. Teamsi so super. Všeč mi je, da se vsak dan pogovarjajo z učiteljico in sošolci, da jim snov tudi razložijo in da imajo vse na enem mestu.

Pravzaprav nam je lepo.

Odlična organizacija.

Učiteljica pripravi stvari enkratno – se posname, da jasna navodila, takoj odgovarja, vrednoti …

Super je.

Zanimivo.

Nam ta sistem šolanja ustreza.

Nam vse gladko teče. Hvaležna sem za trenutke z otroki. Dobro organizirano in pripravljeno s strani šole.

Hčerka je dolgotrajno bolan otrok, veliko manjka pri rednem pouku, zato moramo večino snovi z njo predelati sami doma. Zdaj, med šolanjem na daljavo, ima veliko več podpore, lahko je prisotna pri urah pouka. Zanjo je delo zdaj bistveno lažje.

Moji otroci so zelo veseli, da se lahko učijo doma. Učitelji pošiljajo dovolj razlag.

Učitelji se zelo trudijo in so ves čas pripravljeni pomagati z dodatno razlago ali nasveti. Otroka bi sicer oba raje obiskovala pouk v šoli, a sta zadovoljna, da se vidijo vsaj preko videokonferenc.

Razredna stopnja je super, učiteljica veliko komunicira z učenci, videokonference so dobro organizirane in učni listi so pregledni ter narejeni tako, da otrok večino stvari naredi samostojno.

Mislim, da je v drugem valu dobro organizirano in da otroci lahko precej pridobijo – računalniška znanja, kako se znajti, komunicirati med sabo in z učitelji na drugačen način.

Nam je veliko lažje kot pouk v šoli.

Negativni odzivi:

Stresno.

Naporno.

Katastrofa!

Groza.

Nočna mora.

Poneumljanje otrok.

Ne more nadomestiti pouka v šoli.

Slabo, komaj čakamo vrnitev v šolo. Nesprejemljivo, da ni nobenega stika z učiteljico.

Naši deklici sta v 2. in 4. razredu, jaz učiteljica v 3. razredu, ne na isti šoli. Definitivno JE naporno. Predvsem zaradi tega, ker pač nima vsaka svojega računalnika in ker še nista dovolj samostojni. Zelo težko je časovno usklajevati vse videokonference. Se pa učiteljice zelo potrudijo, vse pripravijo zelo nazorno, otrokom primerno.

Ob obeh starših v službi, eden dela od doma, drugi je dnevno odsoten zaradi službe vsaj 10 ur, je tempo predivji in na dolgi rok ni izvedljiv brez posledic na psihičnem ali fizičnem zdravju cele družine.

Veliko učiteljev ne dela, čakajo, da zadeva mine, namesto, da bi se naučili uporabljati splet in poučevati preko njega. Ogromno enih izgovorov.

Ne morejo imeti 5 videokonferenc na dan. Pa to so kot ovce pred ekrani. To je preveč. Potem pa še celo popoldne naloge preko računalnika. Obup.

Mi kot družina zelo dobro funkcioniramo na daljavo, vendar je velika težava nezadostni življenski standard, da bi si lahko privoščili več IT! Zaposlen je samo partner in še to v gostinstvu, torej že drugič letos na prisilnem dopustu!

Stresno, neorganizirano in neprimerno.

Otrok ima dovolj izolacije, dovolj omejenosti na domači prostor. Primanjkuje mu motivacije zaradi okrnjenih socialnih interakcij. Ima vsakodnevne glavobole zaradi stalne rabe računalnika (če izvzamemo šolanje, je otrok brez računalnika).

Ni enostavno organizirati dela, saj večkrat tedensko delam po 12-13ur čez dan, in tudi nočne, po katerih nujno potrebujem počitek. Težko je, ker računalnike sicer uporabljamo za osnovno komunikacijo, a se ne spoznamo dobro na novodobno tehnologijo.

Otrok pogreša stike z vrstniki.

Pouk na daljavo je stresen, ker se razvleče na ves dan. Ni ločnice med poukom in družinskim življenjem.

Urniki so preobsežni, saj ima zoome od 8. do 15. ure, nato še naloge in učenje. Naporno.

Vsebinsko preobsežno. Prezapleteno, kar se tiče tehnologije. Dovolj bi bila ena dobro organizirana platforma, ne pa 3-4, med katerimi se lovijo tako učenci kot učitelji. Učitelji niso izobraženi za poučevanje na daljavo, zato mislijo, da lahko na ta način otrok predela enako količino snovi (včasih se zdi, da še več) kot v šoli. Ne upoštevajo/razumejo, da starši hodimo v službo ali delamo od doma, in da otroci prve triade ne zmorejo samostojno opraviti vsega, kar od njih zahtevajo in pričakujejo.

Slaba organiziranost. Vsa komunikacija je pisna, video razlage ni. Premalo spodbude.

Katastrofa, snov morajo predelati sami v istem obsegu kot v šoli, vsakodnevno nova snov, brez utrjevanja, poleg nove snovi še cel kup domačih nalog.

Obup, katastrofa, preveč prepisovanja, za učenje sploh nima časa, kopiraj skeniraj pošiljaj … Naporno, ker oba delava od doma za polni delovni čas.

Zelo razočarana, da učiteljica ni organizirana in zelo slabo zna delo z računalnikom.

Rahlo zmedeno, na žalost so nekateri učitelji računalniško nepismeni.

Slaba organizacija profesorjev, nobenih povratnih info ali so dobili naloge, ki so jih dijaki oddali.

Sedenje za računalnikom 7.30-16.00, premalo gibanja, prevelika količina nalog, ni razlag … Nam kar gre, le organizacija je problem. Težava je najmlajša hči, ki moti šolarja. Mož dela od doma in ima videokonference, sama sem tudi učiteljica in delam zvečer in ponoči, videokonferenc nimam kdaj imeti.

Nepreglednost v spletni učilnici. Za nekatere predmete moraš iskat po dnevih, za nekatere predmete moraš iskat po predmetih. Hitro kaj izpustiš. Videoposnetki na razlicnih straneh. Učni listi v različnih oblikah, računalnik polovice ne odpre. Kaos.

Otroci so sami doma, saj oba starša delava. Večina dela nas počaka za popoldne ali zvečer, saj ne uspeta oz. ne znata vsega narediti sama. Nimata dovolj računalniškega znanja za ukrepanje ob tehničnih težavah, kar se je zgodilo že drugi dan šolanja na daljavo. Tako, da … zelo malo usvojenega znanja, enako tudi od spomladanske epidemije. Velike luknje v znanju, ki se le še poglabljajo!

Ob polnem delavniku pomeni šola na daljavo delo za starše od 7. do vsaj 22. ure, vsak dan brez odmora in še vedno ne predelamo vsega. Za dislektike nam ne pripada skrajšan čas dela.

Stresno, izčrpljujoče za vse. Delo od jutra do večera, občutek nemoči.

Premalo povratnih informacij, premalo razlage, stika in motivacije.

Grozno. Psihično nas bo ubilo.

Stresno za otroke, preslabo podajanje snovi in prestrogo ustno ocenjevanje glede na razmere.

9. Povzetek ugotovitev, kaj učenci in starši najbolj potrebujejo

– Videokonference!

Učenci in njihovi starši si želijo učiteljevih živih razlag snovi, enako pa tudi stika z učiteljem in sošolci. Nekateri učenci še niso imeli nobene videokonference in to zelo pogrešajo.

– Zvočni ali videoposnetki razlage snovi

Njihova velika prednost je, da jih lahko poslušajo večkrat. (Enako velja za videokonferenco, če je posneta in nato dostopna učencem.)

– Dostopnost učiteljev, stik

Čim več kot je mogoče stika z učiteljem po različnih kanalih: videoklic, telefonski klic, e-pošta, e-klepet. Želijo si dostopnosti učitelja za vprašanja in dodatno razlago. Ogromno pa jim pomeni tudi, če učitelj(ica) pokliče ali piše samo zato, da vpraša, kako gre in malo poklepeta. Neprecenljivo!

– Jasno izražena pričakovanja (navodila) in povratna informacija.

Kjer je učitelj odziven in na vsako oddano nalogo poda povratno infomacijo, so za to zelo hvaležni; kjer pa tega ni, se počutijo sami in izgubljeni.

– Količina snovi in nalog: raje manj!

Del staršev pove, da je obseg razumen in so s tem zelo zadovoljni. Drugje se šola razvleče čez ves dan, zato je vsa družina napeta.

– Organiziranost, pregleden sistem dela

Zelo pomaga, če delajo vsi učitelji ene šole po enakem modelu, uporabljajo isto platformo, en kanal za sporočanje (ali vsaj čim manj različnih kanalov in platform); če je urnik dela znan vsaj en dan vnaprej.

– Manj računalnika

Več nalog naj bo takih, da jo otrok opravi brez računalnika (četudi poročanje o opravljenem ne gre brez tega), npr. opazovanja v naravi, delo v zvezkih.

Nekatere šole ali posamezni učitelji vse to že nudijo. Tem zagotavljam, da so jim učenci in starši hvaležni in zelo cenijo vloženi trud.
Nekateri starši pa poročajo, da sprva ni šlo najbolje; ko pa so prosili učitelje za več pomoči, so jo tudi dobili. Zato spodbujam vse starše, ki jim je težko: komunicirajte s šolo!

Še nekaj predlogov staršev

– Ustvariti vnaprej posnete, vsem dostopne video vsebine – razlage posameznih predmetov za celotno OŠ na platformi, kot je na primer Youtube. Učitelji ne bi pripravljali vsak svoje razlage, zato bi se lahko bolj posvetili preverjanju, kaj in koliko so učenci razumeli, dodatnim razlagam po potrebi, povratnim informacijam.

– Brez ocenjevanj; izločiti balast iz snovi; poslušati otroke – dati jim možnost, da povedo svoje misli, mnenja, želje; poskrbeti za individualen pristop.

– Otrokom z DSP naj prilagodijo program, ker niso zmožni sami delati.

– Zelo pomaga, če je struktura dneva/tedna vnaprej znana.

– Večkrat pohvaliti dobro opravljeno delo učenca.

– Manj tiskanja in prepisovanja.

– Večkrat se je pojavila želja, da se šole čim prej spet odprejo.

10. Zaključek

Še posebej pomembno je, da učitelj razrednik v osnovah pozna domače pogoje vsakega učenca: Sta oba starša čez dan v službi? Je družina enostarševska, edini starš pa mora hoditi na delo? Je v družini kdo hudo bolan? Kakšni so materialni pogoji? S posebnostmi in dodatnimi ovirami v domačem okolju naj seznani tudi druge otrokove učitelje, in te dejavnike naj vsi upoštevajo pri oblikovanju svojih pričakovanj in zahtev do učenca.

Dragi starši! Ne potiskajte se čez rob vaših zmogljivosti. Ni vredno žrtvovati vašega zdravja in miru v družini, da bi otrok imel prepisano in odkljukano vse, kar se zahteva. Če je preveč, postavite mejo. Imate pravico do počitka in sprostitve, do normalnega družinskega življenja. Povejte učiteljem, da vsega ne zmorete. Če imate zahtevno službo, kronično bolezen ali negujete huje bolnega družinskega člana, ste sami doma z več otroki … vse takšne okoliščine zaupajte razredniku in prosite za razumevanje. Za otrokovo prihodnost ne bo zares pomembno, če je v OŠ naredil vsak referat in prepisal vso zahtevano snov z računalnika v zvezek. Govorim za primere, ko otrok potrebuje vašo pomoč, vi pa ste preobremenjeni, velja pa seveda enako, če je otrok samostojen, a je šolskega dela preveč. Nimajo vsi učitelji občutka, kakšna količina je še sprejemljiva, ali pa »pozabijo«, da imajo učenci še druge predmete poleg njihovega. V takem primeru jih morate vi spomniti na to.

Domača situacija vsakega učenca je drugačna, prav tako specifične potrebe vsake družine. Kombinacija številnih dejavnikov odloča, kako pozitivno ali kako negativno bo družina doživljala šolanje na daljavo. Zelo pomembno bi bilo to upoštevati pri vzpostavljanju modela pouka v bližnji prihodnosti. Zdravstveno tveganje bo prisotno še nekaj časa, najmanj do pomladi, bolj realno pa je to pričakovati za celotno tekoče šolsko leto. Ko se bo pouk spet pričel odvijati v šolah, bo zato moral potekati v drugačni obliki, kot smo je bili vajeni vse do letošnjega marca. Skupine bodo morale biti manjše. Zakaj ne bi omogočili odločitve za podaljšano šolanje na domu tistim družinam, ki jim to ustreza? Saj ni treba, da bi s tem vsak učitelj moral izvajati ves pouk dvakratno – enkrat z učenci v razredu in enkrat s tistimi doma. Z nekaj fleksibilnosti bi se gotovo dalo vzpostaviti učinkovite modele brez močno povečanega obsega dela. Ali pa poglejmo obrnjeno: najprej naj se vzpostavi pouk v šolah za najbolj ranljive skupine otrok, ostali pa nadaljujejo od doma.

Ob takšnih predlogih se praviloma pojavijo vprašanja predvsem glede enakih možnosti za vse učence. Morda je to priložnost, da končno doumemo, da učenci ne potrebujejo izenačevanja za vsako ceno. Pravo enakopravnost dosežemo šele, ko je vsakomur omogočeno tisto, kar on konkretno potrebuje za optimalno delovanje. Tudi rezultati naše ankete so potrdili, da je tako. Nekateri učenci so zaradi pouka na daljavo resno prikrajšani, nekaterim pa ta celo bolj ustreza od pouka v šoli.

Zelo dober model pouka na daljavo so razvili na OŠ Dobje. V torek, 1. 12. ob 18. uri, je imela gospa ravnateljica ob pomoči sodelavke kratko spletno predstavitev modela za vso zainteresirano javnost. Zapis povzetka, pa tudi povezavo do posnetka predstavitve najdete TUKAJ.

Vsi pedagoški delavci ste toplo vabljeni v našo podporno skupnost. Več o tem preberite v zavihku O projektu.