Učitelji v angleških šolah so v času pouka na daljavo prišli do slučajnega odkritja. O tem govori članek v The Guardianu: By accident, lockdown has shown English schools the secret of closing the achievement gap
Povzetek članka:
Odpovejmo poletne počitnice! Podaljšajmo šolske dneve! Lahko organiziramo nadomestno poletno šolo? O vseh teh idejah je razmišljal minister za izobraževanje Gavin Williamson, da bi pomagal otrokom nadoknaditi pouk, izgubljen med pandemijo.
Učitelji pa medtem »šušljajo« o nenavadnem pojavu: med učenjem na daljavo niso nazadovali tisti učenci, pri katerih bi to pričakovali. »Ugotovili smo, da so naši učenci, ki imajo v šoli včasih težave z razumevanjem, pri pouku na daljavo pogosto uspešni.«
Ko odločevalci poskušajo identificirati otroke, ki bi potrebovali posebno pozornost, se radi fiksirajo na tiste iz revnih družin, in na drugi strani tiste, ki so zelo bistri – na izključene (ranljive) in na kandidate za najprestižnejše univerze Oxford in Cambridge. Prezrejo pa tihe in prizadevne otroke na sredini spektra; tiste, ki bi jim šlo bolje, če bi se le lahko s kakšno nalogo ali konceptom ukvarjali malo dlje. Za te otroke je selitev na splet pomenila zmago.
»Doma lahko gledajo video dvakrat, trikrat ali štirikrat, če je treba. In za dejavnost si lahko vzamejo dvajset minut namesto deset. Zato so postali samozavestnejši.«
Mogoče smo po naključju trčili ob rešitev za enega glavnih razlogov za razlike v dosežkih: otroci potrebujejo za učenje različno veliko časa. Nekateri učenci dojamejo vsebino v trenutku. Drugi potrebujejo skoraj celo uro. Nekaterim je treba stvari ponoviti šestdesetkrat, da bi imeli kakšno možnost, da si jih bodo zapomnili. Učitelji se trudijo po najboljših močeh, ampak noben človek ni zmožen prilagoditi vsake lekcije vsakemu otroku.
Zdaj imamo rešitev, ki izvira iz pandemije – in zanjo ni treba odpovedati nobenih poletnih počitnic. Tako BBC Bitesize kot Oak National Academy, spletna šola, ki jo priporoča vlada, gostita prosto dostopne video posnetke, ki pokrivajo celoten učni načrt. Po velikih naporih ima zdaj večina otrok napravo, na kateri lahko delajo, in dostop do interneta. Učitelji so vajeni dajati naloge in spremljati delo na daljavo.
Eden od načinov, kako se spopasti z razlikami v dosežkih, so gotovo učne ure v šoli, ki jim sledi bolj personalizirano spletno učenje, doma ali v krožkih po šoli. Kjer razlike vztrajajo, lahko šole dodajo subvencionirane inštrukcije iz programa £1bn (enoletni vladni program za nadomestitev učenja, zamujenega zaradi pandemije).
Da bi to uresničili, bi moral minister Williamson narediti naslednje: priznati, da je bilo vlaganje v tehnologijo v naših šolah doslej zanič, in ugotoviti, od kod vzeti sredstva, da bo vsaka šola dobila wifi in vsak otrok prenosni računalnik. Če države, kot je Estonija, s polovico BDP Britanije, lahko razglasijo dostop do interneta za človekovo pravico in spremenijo svoje šole v digitalne, bi morala biti sramota za Združeno Kraljestvo, da je tako daleč za njimi.
Williamson vleče primerjavo z Rabom Butlerjem (šolski minister ob koncu 2. sv. v.). Nedavno je izjavil: »Trenutek malo spominja na Zakon o reformi izobraževanja (Education Reform Act) iz leta 1944, ki je izhajal iz druge svetovne vojne. Ponovno smo na točki, ko lahko izboljšamo priložnosti za mlade.«
Ni komentarjev