Prvi blog na tej spletni strani je posvečen avgusta 2020 preminulemu znamenitemu govorcu in piscu na področju izobraževanja, s posebnim poudarkom na ustvarjalnosti. V začetku maja je Ken Robinson sodeloval v 24-urnem spletnem dogodku The Call to Unite v organizaciji platforme Unite. Celoten posnetek njegovega nagovora je objavljen na platformi Unite kot tudi na njegovi lastni spletni strani sirkenrobinson.com. Tu pa objavljam moj povzetek njegovega sporočila:
Industrijska revolucija je prinesla velike spremembe in ustvarila sodobni svet, v katerem zdaj živimo. Množični sistemi izobraževanja so nastali v zgodnjem osemnajstem stoletju in temeljijo na industrijskih načelih, a k temu se vrnemo pozneje. Industrijska revolucija je močno vplivala tudi na kmetijstvo, in sicer na tri načine: z mehanizacijo, kemičnimi gnojili in kemičnimi pesticidi. Strojna obdelava ogromnih površin je omogočila nastanek obsežnih monokultur, kar je bil velik udarec raznolikosti. V industrijskem kmetijstvu je poudarek na povečanju pridelka: vse večje, vsega več. Umetna gnojila so to dosegla s fantastičnim uspehom. Rastline v teh ogromnih monokulturah niso imele naravne zaščite, ki izvira iz raznovrstnosti v naravnih sistemih, zato jih je bilo treba zaščititi s kemičnimi pesticidi. Posledica tega je bilo opustošenje med žuželkami, s tem pa tudi med pticami in drugimi živalmi, ki so v prehranski verigi odvisne od njih.
Vse to je bilo na neki način ogromen uspeh, hkrati pa katastrofalen neuspeh, ker ti sistemi niso trajnostni. Industrijsko kmetovanje je usmerjeno na rezultat, na pridelek, na več, večje, boljše. Osredotoča se na rastlino. Rezultat tega je, da je prst po vsem planetu erodirala in se izčrpala. Alternativo industrijskemu pridelovanju hrane imenujemo organsko ali trajnostno kmetijstvo. Eden od pomembnih temeljev je raznolikost. Različni pridelki rastejo blizu skupaj, da drug drugemu nudijo naravno zaščito. V teh pogojih tudi žuželke in od njih odvisna bitja dobro živijo. Imajo naravne žive meje, naravno kolobarjenje. V trajnostno usmerjenem kmetijstvu poudarek ni na rastlini, temveč na zemlji. Trajnostni kmetovalci vedo, da morajo dobro skrbeti za prst, da bo življenje na njej uspevalo trajno.
Z industrializacijo kmetijstva smo ustvarili sisteme, ki niso naravni niti trajnostni, pridelana hrana pa ni optimalna za naše zdravje. Enake napake smo ponovili tudi v družbenih sistemih, še posebej v šolstvu. Naši izobraževalni sistemi temeljijo na rezultatih, na »pridelkih«. Leto za letom pošiljamo otroke skozi te sisteme; poudarek je na podatkih, pridobljenih s testi; na rezultatih, dosežkih; na deležu uspešnih maturantov; na tem, da gredo vsi na fakultete in pridobijo diplome. To je nesmiselno in netrajnostno prav tako kot kmetijstvo, ki temelji na industrijskih načelih. Z ljudmi je tako kot z drugimi živimi bitji: pod določenimi pogoji uspevamo, pod drugimi pa venimo.
Druga vzporednica: tako kot trajnostni kmetijski sistemi temeljijo na skrbi za prst, temelj za uspevanje ljudi predstavlja kultura v njihovih skupnostih. Odlični učitelji, odlični ravnatelji, odlični šolski sistemi razumejo, da ne narediš uspešnega izobraževalnega sistema tako, da priganjaš ljudi skozi serije testov. Da ljudje uspevajo, dosežeš tako, da priznaš in sprejmeš njihovo individualnost, raznolikost in talente. Uspešne šole se ne osredotočajo na rezultate, temveč na šolsko kulturo, tako kot se trajnostni kmetovalci osredotočajo na zemljo. Gradijo kulturo sočutja, sodelovanja, empatije, dobrobiti vsakega posameznika, vključujočo kulturo.
Obstaja velika razlika med učenjem in šolo. Učenje je najbolj naraven proces na svetu. Ljudje se od malega radi učimo, smo zelo radovedna bitja, zelo ustvarjalna, globoko sočutna in sodelovalna. Vendar izobraževalni sistem ne ustreza vsem. Veliko ljudi nima rado šole, a tega ne pravim kot kritiko učiteljev. Vse življenje sem delal z učitelji in do njih imam najgloblje spoštovanje. Tudi sam sem učitelj. Nisem tu, da bi jih kakorkoli kritiziral, temveč, da bi jih podprl. Problem niso učitelji, ne mladina, ne družine – problem je to, kakšna je šola. Opazil sem, da šole z mnogih ključnih vidikov spominjajo na načela standardizacije in tovarniškega tekočega traku. Ni razloga, da bi šole morale biti take. Šolo lahko »ponovno izumimo«, lahko obudimo ljubezen do učenja in ustvarjalno sodelovanje skupnosti, če bomo razmišljali drugače, ko se bomo iz izolacije poskušali vrniti v normalno življenje.
Zaradi pandemije smo na mnogih področjih družbenega življenja pritisnili gumb za začasno ustavitev. Čas je, da pritisnemo še »ponastavi (resetiraj)«. Zdaj je priložnost za to.
Menim, da obstaja velika vzporednica med tem, kar se mora zgoditi v izobraževanju in v okoljevarstvenem gibanju. Gre za ista načela, iste cilje. Sodelovati moramo. Zavedati se moramo, da resnične družbene spremembe pridejo od spodaj navzgor, preko ljudi, ki skrbijo za korenine in za prst. Napaka je verjeti, da moramo samo čakati, da bo prišel nekakšen razsvetljen politik in nam pokazal pot. Tudi to se kdaj zgodi, ampak, po pravici rečeno, ne pogosto. Resnično moč imajo ljudje; in povezovanje ljudi je ključ – da ljudje delijo svoje ideje, se združujejo, delajo skupaj, vidijo možnosti za prihodnost in jih uresničijo s skupnimi projekti, z medsebojno podporo, ki izvira iz sočutnega sodelovanja.
Enako spoznanje (sprememba v šolstvu se lahko zgodi samo od spodaj navzgor) je navdihnilo tudi nastanek naše spletne skupnosti za podporo strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju. Več o projektu lahko preberete TUKAJ. Toplo vabljeni, da se nam pridružite v naši skupini na omrežju Facebook: OSEBNA RAST PEDAGOŠKIH DELAVCEV IN SODOBNI PRISTOPI V ŠOLSTVU
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]
Ni komentarjev