Kdo smo

Smo skupina navdušencev na področju učenja in celostnega razvoja otrok. Poleg navdušenja posedujemo tudi formalno pridobljene strokovne nazive s področja vzgoje in izobraževanja ter raznolika dodatno pridobljena znanja. Našli smo se na podlagi sorodnih vrednot in vizij ter na podlagi skupne želje prispevati k razvoju zdrave družbe.

Marjana Škalič,

univ. dipl. psihologinja

Rojena sem leta 1972. Če začnem svojo predstavitev z navajanjem izobrazbe – nekje je pač treba začeti – so pomembnejša spričevala v mojem življenjepisu naslednja: diploma iz psihologije na FF Ljubljana, propedevtika psihoterapije na SFU Ljubljana, certifikat iz osnovne stopnje transakcijske analize (TA101) in Familylabovo temeljno usposabljanje.

V šolstvu sem delala dobro leto po diplomi: opravila sem pripravništvo v svetovalni službi osnovne šole. Ta izkušnja mi ni prinesla želje po nadaljevanju v tej smeri, zato sem se v naslednjih letih posvečala predvsem družini in medtem čakala na tisti glas iz notranjosti, ki me bo usmeril na pot mojega resničnega poslanstva. Želja po učenju in raziskovanju življenja je moja stalnica, starševska in partnerska vloga pa itak največji možni spodbujevalec k osebni rasti, tako da v teh letih nisem stagnirala. Od leta 2011 pa sem se izobraževala na psihoterapevtskem področju ter sodelovala v različnih projektih na področju duševnega zdravja in starševstva.

Nabiranje mojih lastnih starševskih izkušenj traja že 25 let, opazovanje šolskega sistema skozi lastne tri otroke pa 18 let. Ravno slednje je bilo razlog, da sem novembra 2015 začela pisati blog Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo in hkrati ustanovila tudi istoimensko skupino na družbenem omrežju Facebook. Blog ima danes več kot 100 prispevkov, skupina na Facebooku pa krepko nad 12.000 članov in stalno raste, pa tudi aktivna je sleherni dan. V interakciji s številnimi drugimi akterji, ki jih šolstvo tako ali drugače zadeva (starši, učitelji, stari starši, (nekdanji) učenci …) so se moje lastne izkušnje, razmišljanja in uvidi potrdili, pa tudi obogatili in razširili. Nastajala je celostna slika šolskega sistema in hkrati potreba, da se ta slika izrazi v strnjeni, urejeni obliki. Tako je nastala moja knjiga Šola, kam greš? v dveh delih.

Ker sem na opisani poti spoznala, da je spremembe v šolstvo mogoče vpeljati kvečjemu »od spodaj navzgor«, sem ob pomoči nekaj somišljenic oblikovala idejo o spletni skupnosti kot prostoru raznovrstnih podpornih dejavnosti, ki bo spodbujala širjenje dobrih praks in osebno rast zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.

Moja vloga v tej skupnosti bo predvsem organizacija – koordinacija na vseh nivojih in skrb, da vse poteka optimalno, da nikomur ne škodujemo, temveč da vsi udeleženi maksimalno rastemo in širimo svoja obzorja. Vodim tudi finančno plat, kjer bom dala od sebe vse, da bomo vsi skupaj dobili čim več kakovosti za najmanjši možni vložek. Poleg tega bom pripravljala vsebine, ki izzivajo stara prepričanja, spodbudijo plodne razprave in generirajo nove ideje.

»Za optimalni razvoj posameznika in s tem tudi družbe je nujno izhajati iz poznavanja temeljnih človeških potreb, saj le zdravi, celostno razviti in čim bolj samouresničeni posamezniki lahko tvorijo zdravo družbo.«

»Tradicionalna šola je v zatonu, saj je nastala za potrebe industrijske družbe. Sedanjost in prihodnost potrebujeta drugačne oblike učenja.«

Alen Kofol

specialni in rehabilitacijski pedagog

Alen je rojen leta 1973; oče osnovnošolke in srednješolca; specialni in rehabilitacijski pedagog z dvajset let izkušenj na delovnih mestih učitelja, svetovalca, ravnatelja, predsednika združenja ravnateljev in ravnateljic, direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo Republike Slovenije in šolskega inšpektorja; eden redkih strokovnjakov na področju šolstva, ki je praktično izkusil vse podsisteme vzgojno-izobraževalnega sistema. S pridobljenimi izkušnjami proaktivno in sodelovalno pristopa k razreševanju različnih šolskih izzivov, ki se pojavijo med učenci s posebnimi potrebami, njihovimi starši in učitelji. Trenutno je zaposlen na Zvezi Sonček so. p. – zvezi društev za cerebralno paralizo Slovenije, ki je nevladna in neprofitna organizacija.

Od leta 2019 je tudi soustanovitelj Šolske svetovalnice, ki nudi podporo in svetovanje tako staršem kot učiteljem in ravnateljem pri težavah, ki jih prinaša šolanje in vzgoja otrok. Ena izmed ključnih zastavljenih nalog Šolske svetovalnice je tudi ponovno vzpostavljanje mostov (zaupanja) med starši in šolo, tam kjer se je zaradi različnih razlogov most oziroma zaupanje porušilo. Vse s ciljem omogočiti posameznemu otroku, učencu, dijaku optimalno izobraževalno pot.

Kot predstavnik predstavniškega telesa in kot nacionalni koordinator za Slovenijo že vrsto let aktivno sodeluje z Evropsko agencijo za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje. Z Evropsko Agencijo sodeluje kot svetovalec v različnih mednarodnih projektih, ki se dotikajo inkluzije vseh učencev, ki zaradi svojih različnih ranljivosti ne zmorejo enakovredno dosegati svojih potencialov ter kot Peer councellor v sodelovanju z Evropsko komisijo na področju Inkluzije oseb s posebnimi potrebami.

Svojo profesionalno kariero si je začrtal v smeri zagovarjanja pravic in dolžnosti učencev s posebnimi potrebami, v tesnem sozvočju z njihovimi starši in učitelji. Trdno verjame, da le pozitiven, ustvarjalen in partnerski odnos med učitelji in starši doprinese k optimalnemu napredku posameznega učenca z različnimi težavami v vzgojno-izobraževalnem procesu. Nastale šolske izzive razrešuje s pozitivno energijo in osebno zavzetostjo ter v okviru strokovnih izhodišč, ki jih nadgrajuje na doktorskem študiju Inkluzivne pedagogike ter na mnogih nacionalnih in mednarodnih konferencah, kamor sem večkrat povabljen kot predavatelj.

»Spremembe so gonilo razvoja. Povezovanje pozitivnih misli, znanja, izkušenj je ključnega pomena za ustvarjalen razvoj.«

Mateja Todorovski

prof. razrednega pouka s programom za poučevanje angleškega jezika

Kadar je govora o razvoju izobraževanja, sem pripravljena raziskovati in preizkušati raznolike pristope s čim bolj odprtim umom, vedno lačna novih znanj.

Od nekdaj ljubiteljica didaktike, iskreno verjamem v pomembnost prepletanja teorije in prakse, ki morata nujno hoditi z roko v roki. Prav zato je bila ena prvih stvari, ki sem jih po diplomi kot učiteljica razrednega pouka s končanim modulom za poučevanje tujega jezika vpeljala pri svojih učencih, uporaba portfolia. Tema, ki je danes bolj znana kot korak formativnega spremljanja, s katerim se med drugim ukvarjam.

V 20 letih poučevanja so se nabrale izkušnje s poučevanjem od 1. do 6. razreda tako na področju razrednega pouka kot na področju tujega jezika angleščine. Ideje, ki sem jih razvila, že 15 let z veseljem delim na raznih izobraževanjih z učitelji širom po Sloveniji, v zadnjih letih pa tudi v tujini. Ker je vladal velik interes za izvajanje svetovalnih storitev za šole na področju ocenjevanja in vpeljevanja aktivnih didaktičnih pristopov, sem pred nekaj leti ustanovila GenijUm, ki priskoči na pomoč, ko je to potrebno.

Strokovne izkušnje sem nabirala kot članica delovnih skupin na različnih področjih v šolstvu, med drugim delovne skupine trenutno veljavnega učnega načrta za tuji jezik v 2. in 3. razredu. Da izobraževalni proces vidim širše in iz različnih zornih kotov, so pripomogla delovna mesta svetovalke na Zavodu za Šolstvo, mesto asistentke za didaktiko na Pedagoški fakulteti v Kopru ter sodelovanje z Založbo Rokus Klett, kjer sem bila recenzentka gradiv za zgodnje učenje tujih jezikov ter sodelavka pri razvoju koncepta za poučevanje angleščine z gradivom English with Lili and Bine.

Osebne izkušnje vodenja in izvajanja številnih mednarodnih projektov, v sklopu katerih opazujem ali poučujem v tujih šolskih sistemih, me spodbujajo k razmišljanju izven okvirjev, ki jih poznamo v Sloveniji in vztrajno odpirajo nova in nova okna v mojem strokovnem in osebnem razvoju. Za učitelja je namreč izjemnega pomena, da so mu na voljo kakovostne teoretične in praktične strokovne vsebine, ki pa ga nagovarjajo celostno – kot profesionalca in kot človeka.

Omenjeno skušam zajeti na izobraževanjih, ki jih izvajam tako za študente kot za učitelje. Poglobljeno se ukvarjam predvsem z načrtovanjem in izvajanjem učnega procesa v povezavi z učnim načrtom, razvojem miselnih zmožnosti pri učencih, formativnim spremljanjem znanja ter ocenjevanjem znanja. Na področju tujih jezikov pa s poučevanjem z vsebinami drugih predmetov (CLIL), opismenjevanjem pri angleščini ter z digitalnimi orodji podprto učenje.

Čeprav je kontinuirani profesionalni razvoj izjemno pomemben, če želimo govoriti o strokovni avtonomiji učitelja, se je potrebno zavedati, da le strokovno znanje ni dovolj. Dobrega učitelja od povprečnega namreč loči njegova srčnost in osebnost.

Verjamem, da smo v Sloveniji dosegli kritično maso učiteljev, ki se zavedajo, da so spremembe potrebne in so jih pripravljeni izpeljati. Zato potrebujemo prostor, ki nam bo omogočal medsebojno sodelovanje, možnosti izmenjave razvitih praks in odprte strokovne pogovore.

»If you want to go fast, go alone. If you want to go far, go together.« (African Proverb)

»Če želiš iti hitro, pojdi sam. Če želiš iti daleč, pojdi v družbi.« (Afriški pregovor)

Dr. Klemen Lah

profesor slovenščine in sociologije, waldorfski učitelj

Študiral je sociologijo ter slovenski jezik in književnost, oboje na pedagoški smeri, na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1999 diplomiral. Leta 2002 je sledil magisterij iz slovenske književnosti (Nagrada Slavističnega društva Slovenije 2003). Na Filozofski fakulteti v Zagrebu je leta 2009 dokončal doktorski študij književnosti.

Poučuje kot profesor slovenskega jezika in književnosti. Deluje tudi kot publicist, gostujoči predavatelj književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu in Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, sodelavec založbe Mladinska knjiga (sodelavec za književnost pri Velikem slovenskem leksikonu, soavtor Leksikona slovenskih literarnih junakov, srednješolskih beril Umetnost besed, Odkrivajmo življenje besed), avtor literarnih kritik in spremnih besed, koordinator Cankarjevega literarnega festivala (2006–2008) pri slavističnem društvu …

Trenutno poučuje na waldorfski gimnaziji v Ljubljani in predava na Filozofski fakulteti v Zadru ter na Filozofski fakulteti na Reki.

“Zadostna čustvena in socialna inteligenca osebnosti sta pogoj, da lahko razumemo namen pedagoških in didaktičnih ved. Brez tega je pedagoški trud jalov.”

Dr. Anja Radšel

zdravnica pediatrinja in mamica treh otrok

Sem Anja Radšel, zdravnica pediatrinja in mamica treh otrok. Središče mojega zanimanja so tako poklicno kot v zasebnem življenju otroci.

Otroke obožujem. V njihovi družbi je svet preprost, resničen in lep. Živet v trenutku. Vedno stopajo korak pred nami. Pot si orjejo s surovo iskrenostjo v vsem, kar počnejo. V sebi nosijo neskončen potencial in če okolica verjame vanje ter jim omogoči primerno okolje, so zmožni zares neverjetnih reči. Ob svojih treh otrocih neznansko uživam. Učijo me o zaupanju v prvinsko vez med mamo in otrokom, o intuiciji. O pomenu slišanosti. O zaupanju, da zmorejo veliko, če jim to pustim in dovolim, da naredijo po svoje. O pogumu, da živim trenutke v njihovem svetu skupaj z njimi in ne nad ali pred njimi.

Poleg dela, ki ga redno opravljam v ambulanti, je moje zanimanje usmerjeno v zdrav razvoj otrok in načine, kako jim to omogočimo. Staršem pomagam videti njihove otroke in se odzivati na njihove potrebe, da jim lahko omogočijo dober in zdrav razvoj, osnovan na njihovi notranji, evolucijsko začrtani poti. Sem tudi pobudnica in soustanoviteljica Središča za naravno učenje Samorog, kjer sem do nedavnega delovala in kjer smo organizirali gozdno varstvo predšolskih otrok in skupino za šolanje v naravi za šolarje razredne stopnje.

Zaskrbljena sem zaradi zdravstvenega stanja »sodobnih« otrok, ki jih pestijo debelost, odvisnost od digitalnih medijev, motnje pozornosti, čustvene stiske, nespretnost pri razreševanju medosebnih nesoglasij, motorična nespretnost, izguba stika s seboj, vzgojna nemoč staršev, povezano z neželenimi vedenjskimi vzorci otrok … Verjamem, da imajo šolska in vrtčevska okolja, kjer otroci preživijo ogromno časa, veliko moč, da te težave omilijo ali preprečijo.
Sem zagovornica poučevanja na prostem, projektnega učenja, učenja preko igre in raziskovanja in podobnih metod, saj verjamem, da so to principi, ki so otroku po naravi najbližji in zato najbolj učinkoviti. V različnih strokovnih krogih želim po svojih močeh prispevati k vse večji uporabi teh metod dela z otroki, širiti znanje o celostnem razvoju otrok, o delovanju možganov, o nevrobioloških principih učenja.

»Današnji odrasli svet se zgublja v zmešnjavi nepotrebnih in brezosebnih svari, ki nam kradejo drug drugega in vse pomembne trenutke, zaradi katerih smo v življenju lahko srečni. Naša življenja obvladujejo svari, ki jih moramo početi, ne pa tiste, ki jih hočemo in želimo. Če otrokom omogočimo, da odraščajo v varnem okolju, svobodno, odgovorno, z zaupanjem v lastne izvirnosti, sposobnosti in želje, ne da bi za hip prenehali biti otroci, bodo kot odrasli znali živeti v družbi prijazno in osrečujoče za vse.«

Katja Knez Steinbuch

zakonska družinska terapevtka

Sem mama, žena, družinska terapevtka, podjetnica in avtorica številnih terapevtskih člankov.

Veliko se udejstvujem na družabnih omrežjih (FB, IG, Twitter), saj sem opazila, da na tak način lahko delamo spremembe. Na Facebooku me najdete kot vodjo administratorjev SOS (sočutno, osebno, strokovno) skupin:

Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce)
Sočutno partnerstvo (SOS za pare)
SOS Korona.

V skupinah skupaj z ekipo moderatorjev odgovarjam na anonimno zastavljena vprašanja članov in usmerjam delovanje ostalih strokovnjakov.

Pred petimi leti sem ustanovila Inštitut Vita bona, s katerim sodeluje že večje število različnih terapevtov. Na inštitutu izvajamo individualne, partnerske in družinske terapije. S sodelavkama Sašo Golob in Tjašo Šuštar skupaj pokrivamo različne terapevtske tematike. Ob ustanovitvi inštituta smo začeli razvijati program SVO – sočutno varstvo otrok. Tako se skupaj z večjim številom strokovnjakov trudimo, da naredimo šole in vrtce še bolj prijazne vzgojiteljem in učiteljem ter otrokom. Program SVO je nastal kot del mojega osebnega raziskovanja, kaj Slovenija ponuja našim otrokom.

Aktivna sem tudi na drugih področjih – občasno kot članica civilne iniciative Dovolj.je, kjer se srčno trudim spremeniti obravnavo žrtev spolnih zlorab v Cerkvi. S kolegi psihoterapevti pa preko združenja SZPS že nekaj let delamo na tem, da bi bila psihoterapija zakonsko bolj urejena in dostopna za vse.

Odnose doživljam kot zelo pomembne, kot bistvo vsega, zakaj smo … Zato zelo spoštujem vse, ki se odločajo za spremembe. Moj delovni moto je: sočutno, osebno, strokovno. Na takšne načine bom skušala delovati tudi v tej naši novonastali skupnosti, kjer se sodelovanja več kot veselim.

»Zelo spoštujem vse, ki se odločajo za spremembe.«

Manca Sever Žumer

dipl. vzg. predšolskih otrok

Od nekdaj so me zanimali odnosi, čustva, človek in njegovo delovanje v družbi. Moja zanimanja so vključevala tudi ustvarjalnost, igro in psihologijo, tako da je bila po zaključeni osnovni šoli najboljša izbira zame srednja vzgojiteljska šola.

Da bi bila rada vzgojiteljica, sem čutila že kot otrok. V strokovnih predmetih na srednji šoli sem izredno uživala, kar je bila najboljša potrditev pravilne izbire. Delo za šolo je izhajalo iz moje notranje motivacije, stremela sem k temu, da učenje postane igra. Izbira študija je bila logična posledica srednješolske smeri, vendar so me zanimala širša vprašanja, na katera v okviru študija nisem dobila odgovorov. Najbolj sem zaživela ob predmetih, ki so vključevali sociologijo, filozofijo in psihologijo. V 3. letniku študija sem močno začutila, kako pomembno je, da pedagog širi obzorja in išče odgovore onkraj meja lastne institucije. Odpravila sem se na Erasmusovo izmenjavo v Španijo, kjer sem samoiniciativno opravila tudi prakso v vrtcu. Tu sem prvič spoznala lastno omejenost v pogledih, ki so si med kulturami tako različni. Spoznavanje drugačnih pristopov in pogledov je bilo moja mala strast. Večina pogovorov z ljudmi, ki sem jih spoznavala, je zajemala tudi vprašanja o šolstvu v njihovi državi. Po vrnitvi domov mi misel na izmenjavo ni dala miru. Želela sem spoznati še druge dobre šolske sisteme in se pred začetkom opravljanja poklica še kaj novega naučiti. V naslednjem letu sem tako opravila študijsko prakso v berlinskem vrtcu Froebel, ki je najpomembneje vplival na moje delo v vrtcu. Sledilo je še delo animatorke v Turčiji, ki mi je prineslo predvsem trening komunikacije, improvizacije in vztrajnosti.

Prva služba vzgojiteljice mi je kmalu postregla z novimi izzivi. Čutila sem pomanjkanje podpore izkušenejšega pedagoga, ki bi na vzgojo in vrtec gledal podobno kot jaz. Hitro sem začutila tudi, da je bistvo dobrega pedagoga proces osebnostne rasti. Skozi izobraževanje o celostnem razvoju otroških možganov se je spreminjal moj pogled na otroka, starša, vzgojitelja in človeka nasploh, predvsem pa na odnose med vsemi naštetimi. Vsakodnevni izzivi pri delu z otroki so me pripeljali do intenzivnega dela na sebi, saj so otroci najboljša ogledala naših skritih stisk. Kljub temu, da sem v delu uživala, pa sem vedno bolj čutila, da vzgojiteljski poklic ni pravi odgovor na vprašanje mojega poslanstva. Ker z našim odnosom do otrok in njihovih družin lahko pomembno vplivamo nanje, sem močno začutila rek »bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«. Sledila je zame takrat zelo strašljiva, a pomembna in najboljša odločitev: zagotovljeno službo in varnost sem pustila za seboj ter nadaljevala z magistrskim študijem Zakonskih in družinskih študij. Tu sem dobila ogromno odgovorov na vprašanja o človeku in odnosih, znanje pa dobesedno požirala. Med tem časom sem se tudi poročila in postala mati dvema čudovitim otrokoma, ki sta moje doživljanje sveta še poglobila. Klic poslanstva je bil vedno močnejši, zato sem svoj pogled na svet pričela deliti preko objavljanja člankov na svoji strani Intuitera – Vzgoja Iz Srca in na raznih portalih.

»Verjamem, da se preko majhnih sprememb doseže največ. Postopno, a vztrajno.«

Gregor Rabič

univ. dipl. ing. elektrotehnike

Rojen sem leta 1977. Po opravljeni diplomi na Fakulteti za elektrotehniko sem se zaposlil v tehnološkem podjetju, kjer iz leta v leto bogatim izkušnje v mentorstvu študentom, dijakom in novo zaposlenim ter prenosu znanja na sodelavce. Na splošno se zavzemam za čimbolj učinkovito pridobivanje znanja in kakovostno predajo le-tega naprej, tako službeno kot v prostem času. Kot očetu dveh nadobudnih dečkov, mlajši ravnokar vstopa v osnovno šolo, mi tako nikoli ni dolgčas.

Poučevanje me zanima že od osnovne šole, kjer sem sošolcem rad pomagal do razumevanja snovi. Več let sem tudi inštruiral, sedaj pa se vedno bolj usmerjam v preventivo – namesto »gašenja požara« delam na tem, da do njega sploh ne bi prišlo.

S tem namenom sem pred 7 leti začel pisati blog Osvoji znanje, kjer objavljam trike in nasvete za lažje učenje. Večina idej nastane med inštruiranjem, zato so v zapiskih obravnavani povsem konkretni problemi, poudarek pa je na vsebinah, ki povzročajo učencem in dijakom največ težav.

Blog dopolnjuje Facebook stran z istoimensko skupino, v kateri si med seboj pomagamo pri nerazumevanju šolske snovi, poleg tega v njej delimo različne ideje za lažje učenje, tu in tam pa se preizkusimo tudi v »viharjenju možganov« (angl. brainstorming), kjer iščemo različne poti do rešitve problemov.

Veliko pozornosti namenjam učenju preko igre. Izdelal sem komplet namiznih didaktičnih iger, ki je predstavljen na Facebook strani Učimo se z igro, kjer delim tudi različne ideje za učenje skozi igro. V pripravi je še didaktični material za vizualno računanje; nekaj primerov uporabe le-tega je že na voljo na Youtube kanalu Osvoji znanje.

Poleg lastnih projektov sem v okviru spletnega učbenika ustvaril okoli 500 avtorskih matematičnih nalog, občasno pa z nasveti pomagam tudi v različnih spletnih skupinah.

Če bi se moral opisati v eni povedi, bi dejal nekako takole: k poučevanju pristopam z inženirsko sistematičnostjo, pri čemer »standardne« načine učenja skušam »začiniti« s čim večjo mero inovativnosti in igrivosti.

Sistematika je nujno potrebna, saj brezciljno učenje »na pamet« kot prvo nima smisla, po drugi strani pa je zanj škoda vsake minute dragocenega časa. Na dolgi rok se je treba učiti »po pameti«. Inovativnost poskrbi, da nam med učenjem ni dolgčas, z igrivostjo pa osvajanje znanja postane tudi zabavno.

Na splošno sem mnenja, da je z nekaj kreativnosti mogoče vsako učenje spremeniti v igro. Igramo pa se radi vsi, mladi in malo manj mladi. In zakaj naj bi bilo učenje nekaj groznega, ko pa je lahko zabavno?

»Z nekaj kreativnosti je mogoče vsako učenje spremeniti v igro.«